Prigode in nadloge

Mogoče mislite, da sem brez idej, ko takole butasto naslavljam prispevke. Problem pa je v tem, da ne najdem primernega naslova, ki bi zavzel vse to, kar se mi je zgodilo.

V četrtek dopoldne smo se z družino odpravili na Veliko Planino, da prezračimo vikend in seveda, da se nasmučamo oz. nabordamo. Takoj, ko sem iz sedežnice imel pogled na smučišče, mi je bilo jasno, da bo moj orel¹ dobil nekaj novih brazgotin. Proti vrhu smo drveli s “svetlobno hitrostjo” in tako lahko hitro preoblikujemo misel, da se bomo nasmučali v bolj realno, da se bomo nasončili. No, važno da smo bili na sončku in čistem zraku. Pogled v dolino pa me je prisilil, da sem snel rokavice in jih zamenjal s fotoaparatom.

Zvečer, pa je prizor dosegel svoj vrhunec:

Sedaj lahko vidite, v kakšni godlji ste se kuhali.

Kmalu so mi zaradi mraza odpovedali prsti in fotoaparat je moral nazaj v torbico.

Sledila sta večerja in slab spanec, ki sem ga potegil v pozno jutro.

Čas je že bil, da si nakopljem kakšno novo poškodbo in zvišam level deskanja. Na misel mi je padel nov trik², ki sem ga poimenoval 180 over nose. Namreč gre za to, da se sredi vožnje zavrtimo za 180 stopinj, sprednji del deske pa zadržimo v stiku s podlago. Po domače: vržemo se čez kljun. Trik izgleda lepše, če ga naredimo počasneje. To pa nam uspe tako, da čim več teže prenesemo na sprednji del, da se deska ukrivi in se počasi zasukamo.

Da si boste lažje predstavljali, sem posnel en tak obrat, ki pa mi sicer ni uspel najbolje. Časa za snemanje nisem imel dovolj, zato se boste morali zadovoljiti z neuspešnim poizkusom.

Zvečer, ko je bila že trda tema, se kar naenkrat prižgejo reflektorji, sedežnica pa je ponovno oživela. Kaj to pomeni? Nočno sankanje! Z bratom sva pograbila sanke in že sva bila na začetku proge. Napaka! Bila sva visoko nad startom in to naju je kasneje drago stalo. Na prvem ovinku, kjer naj bi ostro zavila desno, sva imela previsoko hitrost in nekontrolirano sva drvela naravnost. Nakar se pred nama nariše rdeča varnostna ograja. Prepozno… buuum! Ograja je bila na tleh, midva pa sve že tekla v temo, kjer bi se lahko skrila pred morebitnimi tečnimi nadzorniki. Čez nekaj trenutkov sva že nadaljevala pot po slabo osvetljeni progi. Tudi tokrat naju je čakalo presenečanje. Na progi sta bile dve jami, ki sta delovali tudi kot skakalnice. Kaj je sledilo si lahko predstavljate, ne morete si pa predstavljati bolečin, ki so me silile v stokanje. Spomnimo se na otroštvo, ko so nam mame obljubljale, da nas bodo s kuhalnico nažgale, da ne bomo sposobni sedeti na lastni riti. Tokrat sem dojel kaj to pomeni. Na srečo je udarec pokasirala le desna stran, tako da sem cel večer sedel le z levo ritnico.

V soboto pa so na svoj račun prišli otroci. Nekdo je bil letos zelo zgodenj. Ta nekdo pa je bil dedek Mraz. Njegovo prisotnost je začutila tudi sedežnica, s katero je naredil en neposrečen krog. Vozil sem se proti vrhu, da se še zadnjič spustim, on pa se je pripeljal nasproti. Če bi zajla na kateri smo viseli lahko govorila, bi se gotovo pritoževala zaradi njegove debelosti. Ko je že skoraj dosegel spodnjo postajo, se kar naenkrat ustavimo. Možak pred mano se začne dreti, da sta odpadla dva kolesa. No fino! Sedaj bomo sedeli in čakali tukaj kakšne štiri ure, da nas rešijo. Na srečo so motorji čez kakih 10 min spet zaropotali in počasi smo dosegli postajo. Konec smučarije za danes! Odpravil sem se še h koči po nahrbtnik, nato pa v dolino k nihalki³. Med čakanjem pa je nastalo še nekaj fotk.

Dedek Mraz med otroki:

In še zadnji vidljiv sončni zahod letos:

Že stara brazgotina na orlu (poslikava deske):

Aja, še neki… Glede na to, da je tole moj zadnji post letos, bi vsem zaželel srečno prihajajoče se leto in čim več dobrih prispevkov!

1. Poslikava na spodnji strani deske [nazaj]
2. Mogoče že obstaja in se mu reče kako drugače [nazaj]
3. Prevod: gondola [nazaj]

Ta vpis je bil objavljen v 30.12.2007 ob 19:31 in je zapisan v Film, Foto, Zabava, Šport. Komentarjem na to temo lahko sledis preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali sledite trackback z vaše strani.